DAC-6 razkritja v Sloveniji

Slovenia

Namen Direktive (EU) 2018/822 – šeste spremembe Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja – bolje znane pod imenom »DAC-6«, je poostren boj proti davčni utaji in izogibanju davkom preko neposrednega zagotavljanja informacij o novih davčnih strukturah in potencialnem izogibanju davkom davčnim organom, kar naj bi slednjim omogočalo učinkovitejše izvajanje nadzora. Z drugimi besedami, s tem ko davčni zavezanci in njihovi svetovalci razkrijejo strukturo transakcij, davčnim organom olajšajo zaznavo »potencialno agresivnih davčnih aranžmajev«. Čeprav je prav, da kot davkoplačevalci takšne ukrepe zagovarjamo, uvedeni ukrepi predstavljajo veliko administrativno breme in dodatne stroške poslovanja davčnim zavezancem.

Pred DAC-6 čezmejnih aranžmajev niti po pravu EU niti v skladu s slovensko zakonodajo ni bilo treba priglasiti. Glavni razlog za sprejetje ukrepov poročanja po DAC-6 je bil pojav zapletenih davčnih struktur in agresivnega davčnega načrtovanja, ki pogosto sega preko meja držav članic EU in katerih cilj je prenos obdavčljivega dobička v ugodnejše davčne režime ali zmanjšanje davčnih obveznosti na ravni skupine. Čeprav takšne strukture niso nič novega, so nedavno postale nadvse javne z razkritji zaupnih informacij – kot npr. Panamski dokumenti, ki so razkrili, načine kako posredniki z agresivnim davčnim načrtovanjem aktivno pomagajo svojim strankam zmanjšati njihove davčne obremenitve in skriti sredstva v davčnih oazah.

DAC-6 nadgrajuje samodejno izmenjavo informacij, ki so jo predvideli že njeni predhodniki. Razširjen obseg samodejne izmenjave informacij je ključni element nove zakonodaje, saj predvideva, da bodo informacije, ki jih posredniki posredujejo davčnim organom, nato samodejno izmenjane z drugimi davčnimi organi v EU.

Obveznosti razkritja se nanašajo na vse vrste davkov (izključujoč upravne pristojbine in podobne dajatve), razen davka na dodano vrednost; carin; trošarin; in obveznih prispevkov za socialno varnost.

Čeprav je DAC-6 stopila v veljavo že 25. junija 2018 in jo je bilo treba v nacionalne zakone prenesti do 31. decembra 2019, morajo zavezanci prvo enkratno poročilo predložiti lokalnim davčnim organom šele do 31. avgusta 2020 ter zatem poročati, kot predvideva Direktiva. A hudič leži v podrobnostih - prvo poročilo bo namreč moralo vključevati vse aranžmaje, o katerih se poroča, ki so bili izvedeni v obdobju med 25. junijem 2018 in 30. junijem 2020.

Slovenski zakonodajalec je DAC-6 prenesel v nacionalno zakonodajo z novelo Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, členi 255.m do 255.v), ki je stopila v veljavo 22. junija 2019 (in se začne uporabljati 1. julija 2020). Nove določbe ZDavP-2 pozorno sledijo črki Direktive in, razen kazenskih določb, ne uvajajo nacionalnih posebnosti.

Ker je do 31. avgusta 2020 le še nekaj mesecev sta poglobljeno razumevanje novih obveznosti skupaj z vzpostavitvijo morebitnih upravljavskih in tehnološki sistemov, ključna za izpolnjevanje zahtev, ki jih prinaša DAC-6.

O čem je potrebno poročati?

DAC-6 posrednikom nalaga obveznost, da davčnim organom razkrijejo potencialno agresivne davčne aranžmaje, če poklicno sodelujejo v takšnih dogovorih, tako da jih oblikujejo in/ali promovirajo. Obveznost je omejena na čezmejne situacije, torej na strukture, v katere je vpletena več kot ena država članica ali država članica in tretja država.

Aranžma se šteje za čezmejnega, če izpolnjuje vsaj enega od naslednjih pogojev:

  • vsi udeleženci v aranžmaju niso rezidenti za davčne namene v isti jurisdikciji;
  • vsaj eden od udeležencev v aranžmaju je hkrati rezident za davčne namene v več kot eni jurisdikciji;
  • eden ali več udeležencev v aranžmaju izvaja dejavnosti v drugi jurisdikciji prek stalne poslovne enote, ki se nahaja v navedeni jurisdikciji, in aranžma predstavlja celotno poslovanje stalne poslovne enote ali njegov del;
  • eden ali več udeležencev v aranžmaju izvaja dejavnost v drugi jurisdikciji, v kateri ni rezident za davčne namene in nima stalne poslovne enote;
  • tak aranžma bi lahko vplival na avtomatično izmenjavo informacij ali identifikacijo upravičenega lastništva.

Vendar pa ni potrebno poročati o vseh čezmejnih dogovorih. Obveznost poročanja se nanaša le na aranžmaje, ki veljajo za potencialno agresivne.

Pojem agresivnega davčnega načrtovanja je težko opredeliti. Namesto tega se je zakonodajalec raje odločil za zbirko značilnosti in elementov transakcij, ki so močan pokazatelj davčne utaje ali izogibanja davkom – tako imenovane »prepoznavne značilnosti« (ang.: »hallmarks«). Tako zadostuje, da aranžma vsebuje vsaj eno izmed prepoznavnih značilnosti, da se šteje kot potencialno agresiven ter zanj velja obveznost poročanja.

Hkrati s prepoznavnimi značilnostmi je treba v določenih primerih (vendar ne v vseh) opraviti tudi tako imenovani »preskus glavne koristi« (PGK). Kot je bilo že omenjeno, se o aranžmaju poroča, če ima znake vsaj ene od prepoznavnih značilnosti. Za prepoznavne značilnosti kategorij A, B in za nekatere elemente kategorije C (glej spodaj) se za poročanje o aranžmaju zahteva tudi PGK. Z drugimi besedami, poleg ene od prepoznavnih značilnosti mora biti glavni cilj takšnega aranžmaja pridobitev davčne ugodnosti.

Prepoznavne značilnosti

Prepoznavne značilnosti so razdeljene v pet različnih kategorij.

Kategorija

Prepoznavne značilnosti

PGK se zahteva

A. Splošne prepoznavne značilnosti, povezane s preskusom glavne koristi

  • Prisotnost določbe o zaupnosti glede možne davčne ugodnosti;

  • plačilo posrednika se določi glede na pridobljeno davčno ugodnost;

  • standardiziran aranžma, ki je v enaki obliki na voljo več davčnim zavezancem.

B. Posebne prepoznavne značilnosti, povezane s preskusom glavne koristi

  • Pridobitev družbe, ki posluje z izgubo, ustavitev glavne dejavnosti take družbe in uporabo njenih izgub za zmanjšanje svoje davčne obveznosti;

  • preoblikovanje dohodkov v kapital, darila ali druge kategorije prihodkov, ki so obdavčene po nižji stopnji ali oproščene davka;

  • krožne transakcije, katerih rezultat je fiktivno trgovanje s sredstvi (round-tripping), in sicer z vključitvijo vmesnih subjektov brez druge primarne komercialne funkcije ali transakcij, ki se medsebojno izravnavajo ali izničujejo.

C. Posebne prepoznavne značilnosti, povezane s čezmejnimi transakcijami

  • Odbitna čezmejna plačila med dvema ali več povezanimi podjetji (če je izpolnjen vsaj eden od dodatnih pogojev);

(*samo v nekaterih primerih)

  • -odbitki za isto amortizacijo sredstev se uveljavljajo v več kot eni jurisdikciji;

  • -oprostitev dvojnega obdavčevanja v zvezi z isto postavko dohodkov ali kapitala se uveljavlja v več kot eni jurisdikciji;

  • -obstaja aranžma, ki vključuje prenose sredstev, pri čemer obstaja pomembna razlika v znesku, ki se v navedenih jurisdikcijah v zvezi s temi sredstvi šteje za plačljivega.

D. Posebne prepoznavne značilnosti, povezane z avtomatično izmenjavo podatkov in upravičenim lastništvom

  • Posledica ogrozitev obveznosti poročanja na podlagi zakonov / izkoriščanje odsotnosti zakonskih predpisov;

  • Aranžma, ki vključuje nepregledno verigo pravnega ali upravičenega lastništva z uporabo oseb, pravnih ureditev ali struktur (če je izpolnjen vsaj eden od dodatnih pogojev).

E. Posebne prepoznavne značilnosti, povezane s transfernimi cenami

  • Uporaba enostranskih pravil izjeme »varnega pristana«;

  • prenos neopredmetenih sredstev, ki jih je težko ovrednotiti;

  • čezmejni prenos funkcij in/ali tveganj in/ali sredstev znotraj skupine, če so načrtovani letni dobički pred obrestmi in davki (EBIT) prenosnika ali prenosnikov v treh letih po prenosu manjši od 50 % načrtovanega letnega EBIT tega prenosnika ali prenosnikov kot bi bil, če prenos ni bil izveden.

Odsotnost »Preskusa glavne koristi«

Približno polovica prepoznavnih značilnosti ne zahteva presoje po PGK, kar pomeni, da se lahko o aranžmaju poroča, tudi če davčne ugodnosti ni. Z drugimi besedami, o aranžmaju bo morda treba poročati, tudi če davčno načrtovanje med strukturiranjem ni bilo nikoli obravnavano.

Kdo mora poročati?

Podatke predloži posrednik, ki je po DAC-6 in ZDavP-2 oseba, ki oblikuje, trži, organizira in daje na voljo za uporabo ali upravlja izvajanje čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča. Kot posrednik se lahko šteje tudi oseba, ki nudi, neposredno ali prek drugih oseb, pomoč oziroma svetovanje pri oblikovanju, trženju, organizaciji, dajanju na voljo za uporabi ali upravljanju izvajanja čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča.

Po tej zapleteni definiciji bodo posredniki v praksi po navadi računovodje, finančni in davčni svetovalci, svetovalci, pravniki, banke, investicijske družbe, zavarovalniške družbe, holdinške družbe, zakladniške družbe posamezne skupine, itn.

Vsaka oseba, ki je na podlagi zgornjih opredelitev posrednik, se za namene DAC-6 šteje za posrednika le, če izpolnjuje vsaj enega od dodatnih pogojev:

  1. je v Sloveniji rezident za davčne namene;
  2. ima v Sloveniji stalno poslovno enoto, prek katere se zagotavljajo storitve v zvezi s čezmejnim aranžmajem;
  3. je ustanovljena ali organizirana po slovenskem pravu; ali
  4. je v Sloveniji registrirana za opravljanje pravnih, davčnih ali svetovalnih storitev.

Kadar je več posrednikov, morajo poročati vsi posredniki, ki sodelujejo v davčnem aranžmaju. Posrednik je oproščen predložitve podatkov, če ima dokaz, da je te podatke že vložil drug posrednik.

Kljub temu obstajajo situacije, ko se obveznost poročanja preusmeri na »zadevnega davčnega zavezanca«, kar velja za okoliščine, v katerih:

  1. posrednik ni rezident v državi članici EU; nima stalne poslovne enote v državi članici, prek katere bi se zagotavljale storitve v zvezi s čezmejnim aranžmajem; ni ustanovljen ali organiziran po pravu države članice; ni član profesionalnega združenja v državi članici;
  2. posrednik ni vpleten, torej gre za interni aranžma;
  3. davčni zavezanec je obveščen, da se ima posrednik pravico izogniti obveznosti poročanja zaradi privilegija zaupnosti.

V povezavi s točko 3 zgoraj je posrednik oproščen predložitve podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, v kolikor in obsegu v katerem bi tako poročanje privedlo do kršitve varovanja poklicne skrivnost, kot jo določa zakon. V Sloveniji ta določba ščiti le odvetnike.

Če se posrednik sklicuje na poklicno skrivnost, mora o tem nemudoma pisno obvestiti katerega koli drugega posrednika ali, če tega ni, zadevnega davčnega zavezanca, ter ga obvestiti tudi o njegovi obveznosti poročanja.

O katerih podatkih je treba poročati?

V kolikor se aranžma šteje za takšnega, o katerem se poroča, mora oseba, ki poroča, razkriti sledeče podatke o aranžmaju:

  • identifikacijo posrednikov in zadevnih davčnih zavezancev, vključno z
    • rezidentstvom za davčne namene,
    • onjihovim imenom, datumom in krajem rojstva,
    • davčno številko ter,
    • če je primerno, osebami, ki so povezana podjetja zadevnega davčnega zavezanca;
  • podrobnosti o prepoznavnih značilnostih;
  • povzetek vsebine čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča, vključno z abstraktnim opisom zadevnih poslovnih dejavnosti ali aranžmajev, ne da bi to privedlo do razkritja poslovne, industrijske ali poklicne skrivnosti oziroma poslovnega procesa niti razkritja podatkov, ki bi bilo v nasprotju z javnim redom;
  • datum, ko je ali bo storjen prvi korak pri izvajanju čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča;
  • podrobnosti o določbah nacionalnega prava, ki so podlaga za čezmejni aranžma, o katerem se poroča;
  • vrednost čezmejnega aranžmaja, o katerem se poroča;
  • identifikacijo države članice EU zadevnega davčnega zavezanca in morebitnih drugih držav članic EU, ki bi jih verjetno zadeval čezmejni aranžma, o katerem se poroča;
  • identifikacijo morebitne druge osebe v državi ali jurisdikciji, na katero bi verjetno vplival čezmejni aranžma, o katerem se poroča, ob navedbi, s katerimi državami ali jurisdikcijami je ta oseba povezana.

Kadar mora posrednik predložiti podatke pristojnim organom več kot ene države članice EU, predloži podatke o čezmejnih aranžmajih, o katerih se poroča, le v Sloveniji, če:

  1. je posrednik v Sloveniji rezident za davčne namene;
  2. ima posrednik v Sloveniji stalno poslovno enoto, prek katere se zagotavljajo storitve v zvezi z aranžmajem, pa ni rezident za davčne namene v nobeni drugi državi članici EU;
  3. je posrednik ustanovljen ali organiziran po slovenskem pravu, pri tem pa ni podana nobena od zgoraj navedenih okoliščin v drugi državi članici EU;
  4. je posrednik v Sloveniji registriran za opravljanje pravnih, davčnih ali svetovalnih storitev, pri tem pa ni podana nobena od zgoraj navedenih okoliščin v drugi državi članici EU.

Posrednik je oproščen poročanja v Sloveniji, če lahko dokaže, da so bili, ob upoštevanju okoliščin iz prejšnjega odstavka, isti podatki že predloženi v drugi državi članici EU.

Pod podobnimi pogoji, kadar davčni zavezanec o aranžmaju poroča v več kot eni državi članici, mora davčni zavezanec poročati tudi v Sloveniji. Veljajo enake pravice do oprostitve kot za posrednika.

Roki poročanja / pomembni datumi

25. 6. 2018: DAC-6 stopi v veljavo; vse transakcije od tega datuma morajo biti nadzorovane in o njih se mora potencialno poročati

1. 7. 2020: nacionalni režimi začnejo učinkovati; od tega datuma naprej morajo poročila biti vložena v 30 dneh od:

  • dneva po tem, ko je tržni aranžma na voljo za izvajanje,
  • dneva po tem, ko je posebej prilagojeni aranžma pripravljen za izvajanje, ali
  • dneva, ko se izvede kakršna koli aktivnost, ki kaže na namero o izvajanju aranžmaja ali pomeni začetek izvajanja aranžmaja.

ali, kadar posrednik zagotavlja pomoč oziroma svetovanje:

  • od dneva po tem, ko so neposredno ali preko drugih oseb zagotovili pomoč ali svetovanje.

31. 8. 2020: rok za oddajo prvih poročil iz obdobja od 25. 6. 2018 do 30. 6. 2020

31. 10. 2020: prva avtomatska izmenjava informacij med davčnimi organi držav članic EU

Kazni ob kršitvah

Odmera kazni za kršitev pravil poročanja ostaja v pristojnosti držav članic, vendar pa mora biti v skladu z DAC-6 »učinkovito, sorazmerno in odvračilno«. Skladno s tem slovensko pravo kot prekršek, določa situacije, ko posrednik ali davčni zavezanec:

  • ne predloži podatkov o čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča, ali jih ne predloži v predpisanem roku oziroma jih ne predloži za vsako leto, ko aranžma uporablja
  • ne obvesti drugega posrednika ali zadevnega davčnega zavezanca o uporabi privilegija zaupnosti in o obveznosti poročanja.

Globe se lahko naložijo v razponu od 800 EUR do 30.000 EUR, odvisno od pravnega statusa in velikosti storilca. Vendar pa se lahko v primeru posebej hudih kršitev (tj. višina povzročene škode / pridobljene protipravne premoženjske koristi; storilčev naklep, koristoljubnost itd.) lahko razširijo na razpon od 3.500 do 150.000 EUR.

Poleg tega se lahko odgovorni osebi naloži tudi globa od 400 do 4000 EUR (ali 1.000 do 20.000 EUR).

Z vidika postopkovnih in davčnih kršitev lahko vsakdo, ki se šteje za posrednika, še vedno dokaže, da za kršitev ni vedel, niti ne bi bilo upravičeno pričakovati, da bi vedel, da je sodeloval v čezmejnem aranžmaju, o katerem se poroča. V ta namen se lahko sklicuje na vsa ustrezna dejstva in okoliščine kot tudi razpoložljive informacije, ustrezno strokovno znanje in razumevanje.