Slovenija edina država članica EU s pravnim varstvom v postopkih javnega naročanja zgolj na eni - prvi stopnji odločanja? Nič več

Slovenia
Available languages: EN

Slovenija je edina država članica EU, katere ureditev pravnega varstva v postopkih javnega naročanja ne omogoča polnega ali vsaj omejenega sodnega varstva zoper odločitev prvostopenjskega organa, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil. V Sloveniji je odločitev Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (»DKOM«) pravnomočna. DKOM je poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki pa ni sodišče. Takšna ureditev, v skladu s katero ni zagotovljeno pravno varstvo pred sodiščem kot drugo inštanco v postopku odločanja, je po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS[1] in Sodišča EU[2] v skladu s pravili javnega naročanja. Ne glede na to je bilo v zadnjem času veliko medijskega in političnega pritiska v smislu očitkov, da je z zahtevki za revizijo mogoče v Sloveniji zavirati vse za državo večje in pomembnejše projekte, ter da DKOM pri odločanju naj ne bi zagotavljala nepristranskosti.

Dne 19. decembra 2019 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (»ZPVPJN-C«), katerega cilj je med drugim ureditev polnega sodnega varstva zoper odločitve DKOM, in sicer z možnostjo sprožitve upravnega spora.

Obstoječa ureditev

Nova ureditev ne posega v že obstoječo ureditev pravnega varstva zoper kršitve pri izvajanju javnega naročanja, ki se uveljavlja v:

  • predrevizijskem postopku pred naročnikom, katerega namen je, da naročnik ob morebitni ugotovitvi nastalih kršitev očitane nepravilnosti odpravi najprej sam;

  • revizijskem postopku pred DKOM, ki se sproži ex lege, če naročnik v predrevizijskem postopku zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, o njem ne odloči v predpisanem roku ali mu ugodi in postopek javnega naročanja le delno razveljavi.

Dodatno je na podlagi trenutno veljavne zakonodaje mogoče uveljavljati kršitve v postopkih javnega naročanja tudi v sodnem postopku pred izključno pristojnim Okrožnim sodiščem v Ljubljani, vendar pa tovrstni sodni postopek ne predstavlja pritožbene stopnje zoper odločitve DKOM, temveč se z njim lahko uveljavlja le (i) izpodbojnost že sklenjene pogodbe o izvedbi javnega naročila, in (ii) povrnitev škode, nastale zaradi posledic izpodbojnosti pogodbe ali druge kršitve pravil javnega naročanja.

Upravni spor zoper odločitve DKOM

Nova ureditev po ZPVPJN-C v že obstoječo ureditev pravnega varstva uvaja upravni spor kot drugo stopnjo pravnega varstva v postopkih javnega naročanja. Tožbo zoper odločitev DKOM bo mogoče vložiti pred izključno pristojnim Upravnim sodiščem v Ljubljani v roku 30 dni od vročitve predmetne odločitve.

Dovoljena je le ti. ugotovitvena tožba, na podlagi katere lahko upravičenci zahtevajo zgolj ugotovitev (ne)zakonitosti odločitve DKOM. Upravno sodišče tako ni pristojno, da izpodbijano odločitev DKOM odpravi ali spremeni.

Ugotovitvena sodba mora biti izdana v roku 90 dni od dneva prejema tožbe. Zoper ugotovitveno sodbo sodišča pritožba ni dovoljena.

Ne glede na naravo kršitve, upravni spor ni dovoljen, (i) če se javno naročilo oddaja po postopku naročila male vrednosti ali postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi, in (ii) če je bil zahtevek za revizijo vložen zoper vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo. Dovoljena tudi nista začasno zadržanje in začasna ureditev stanja.

Upravni spor nima suspenzivnega učinka. Postopek javnega naročila se tako lahko kljub sprožitvi upravnega spora nadaljuje, v posledici česar je lahko javno naročilo podeljeno še pred izdajo ugotovitvene sodbe upravnega sodišča.

V kolikor upravno sodišče ugotovi, da je zadevna odločitev DKOM nezakonita, je tožniku zagotovljeno nadaljnje pravno varstvo le v obliki uveljavljanja povrnitve škode v ločenem pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem in v skladu z določbami ZPVPJN o povrnitvi škode, ki napotujejo na uporabo pravil obligacijskega prava o odgovornosti brez krivde.

Določbe, ki urejajo upravni spor v postopkih javnega naročanja, se začnejo uporabljati s 1. januarjem 2021.

Dodana vrednost sprejete ureditve, ki omogoča upravni spor?

Na razvoj sodne prakse na podlagi določb o upravnem sporu v postopkih javnega naročanja moramo sicer še nekoliko počakati, vendar pa lahko že v tej fazi zaključimo, da cilj predlagatelja zakona po uvedbi pravnega varstva polne jurisdikcije ni bil dosežen.

Upravno sodišče namreč ne more spremeniti ali razveljaviti odločitve DKOM, temveč lahko njeno nezakonitost le ugotovi. Neizbrani ponudnik z upravnim sporom tako ne bo mogel izboljšati svojega pravnega položaja v konkretnem postopku javnega naročila, četudi bo odločitev DKOM ugotovljena kot nezakonita. Upravičen bo le do povrnitve škode, kar bo pa moral uveljavljati z vložitvijo nove, ločene tožbe pred pravdnim sodiščem.

Kakšna je torej pravna korist, ki jo prinaša uvedba upravnega spora? Ali gospodarskemu subjektu, ki si prizadeva za pridobitev posla, odtehta možnost, da uveljavlja (zgolj) ugotovitev, da so bila kršena pravila javnega naročanja in da zato posla ni dobil? A gre v tem primeru za Pírovo zmago?

Po skrbnem pregledu določb ZPVPJN-C, ki uvajajo upravni spor, ocenjujemo le minorno dodano vrednost sprejete ureditve za udeležence javnega naročanja. Slednjim zagotovo ni v interesu golo sodno vzpostavljanje pravnih standardov. Gospodarski subjekti želijo pridobiti javno naročilo na zakonit način in se udeleževati v pravnem okolju, ki jim zagotavlja ne le neka pravna sredstva, temveč jim zagotavlja učinkovita pravna sredstva brez dolgotrajnih pravnih in upravnih ovir ter bitk pri uveljavljanju svojih pravic in poslovnih interesov. Ali je uveden institut upravnega spora učinkovito pravno sredstvo, bomo pa spoznali šele skozi oblikovanje sodne prakse. 


[1] Odločba US RS, št. U-I-169/00-33 z dne 14.11.2002.
[2] Zadeva C-296/15 z dne 8.6.2017, točka 38.